Še enkrat zdravo. Današnji dan, ki so ga nekateri praznovali kot Kristusovo rojstvo, sem sam izkoristil za rekuperacijo in učenje nemščine, dokončal sem vse vaje za A2, kar niti ni kaj prida, ampak se mi zdi, da mi manjkajo osnove.
Od večerajšnjega večera pa sem odnesel sledeče:
v Južni Ameriki božični večer praznujejo s plesom in alkoholom
tik pred polnočjo začnejo gledati na uro in si potem voščijo kot mi ob novem letu
če se prav spomnim, si pri nas voščimo/jo že čez dan, mogoče šele 25., ne vem več, spomin mi peša
večerja se šele po polnoči, pred tem so na voljo manjši prigrizki
punce (v bistvu dve) so neverjetno čustveno dojemale odsotnost od svojih družin, na trenutke na robu solz, na trenutke pa tudi s solzami, kar je seveda razumljivo
po dolgem času sem bil s strani Vietnamke tarča šal glede moje koroške angleščine, tako je to, naglasa se ne znebiš, prvič sem bil tarča šal na ta račun pred leti na avtobusu, ko sem komisarju Verheugnu nekaj razlagal, pa me je začela sodelavka potem zajbavat
o polnočnicah ni bilo ne duha ne sluha
sam sem najbolj pogrešal biftek, nekateri vemo, kje je bil najboljši
Sicer pa nič pretresljivega. Hrana je bila zelo dobra, o samem Jezusu Kristusu pa se nisem kaj veliko spraševal.
Vrnimo se na odhod na večerjo. Ko smo se srečali, me je Carol, ki je iz Kitajske in ji v resnici ni ime Carol, ampak jo vsi kličejo Carol, vprašala: “Oo, Igor! And what did you prepare?”. Za 2 minuti sem se počutil srednje slabo, ko sem do postaje tovoril alkohol, smokije, sok in čips. Lahko bi pripravil piščančji žur, basmati riž ali pa hrenovke z jajci. Ampak nisem imel te naloge. Pa rižoto.
Sledita priznanji. Mislim si, da sem talent za kuho. Ampak tega talenta ne gojim. Drugič, v slovenščini nazadujem, zato sem moral na googlu preveriti, a se božič piše z malo ali veliko. Potem sem, ne vem zakaj - za ziher verjetno, pogledal že za Južno Ameriko.
Božiček mi ni prinesel ničesar. Nek paket me čaka na pošti (mimogrede, nemška pošta je lastnik DHL), a kaj, ko ni odprta. Sicer pa še vedno navijam za dedka Mraza.
Še posebej mi je všeč tole:
“Dedek Mraz ima vse otroke zelo rad in ne dela nikakršnih razlik med njimi.” (Wikipedia)