Vzgoja in naši v Berlinu

Mislim, da sem precej dobro vzgojen. Zahvala gre seveda staršem in pa lastni pameti.

Precej dolgo časa sem starejše ljudi klical “teta” in “stric”. Nekega dne smo šli v šolo, kaj pa vem, mogoče drugi ali tretji razred, prečkamo cesto pri Pošti in nekako sem omenil nekega strica.

Kolega J, za katerega ne vem točno kje je zdaj, je rekel “kak stric, det!”. Pripomba se mi je očitno vtisnila v spomin. Ne bi vedel, ali sem po tem nadaljeval s strici in tetami.

Po Berlinu rad opazujem strice in tete in pa fante in punce, to je res neverjetna barvitost likov. Včeraj sem na U-bahnu videl eno najbolj žalostnih tet v življenju. Zdelo se mi je, da jo življenje že kakšnih 20 let resno tepe. Vse poteze na obrazu je imela žalostne, hkrati pa je še gledala zelo zaskrbljeno.

Namišljal sem si razloge zakaj bi lahko bilo kot je bilo in skoraj bi jo že vprašal, če je vse ok. Tega obraza ne bom kdaj pozabil.

V vseh osmih mesecih sem srečal bore malo Slovencev - pravzapav samo tiste, ki jih poznam. Do pred kratkim, ko so na U-bahn vstopile tri punce. Vedno sem si predstavljal, da bom našim kaj zinil. Časa sem imel kar precej, saj sem slišal, da bodo izstopile na isti postaji. Kakšnih 5 postaj.

Neverjetno, ampak zinil nisem prav ničesar. Skoraj bi že rekel “kam pa kam?”, ampak sem se spomnil, da sem to enkrat rekel neki punci na prehodu za pešce, zraven je bil bratranec J, bila sva okajena, se-ve, bilo je v bližini Orto Bara, potem pa je J spal na kavču pri meni. Rekla je: “Na Luno.”

Vzgoja je povezana s potrpežljivostjo. O tem pa kdaj drugič.