Žvižganje in brundanje

Sploh ne vem kako bi otvoril tale zapis.

Mogoče takole:

Moj cimr Kevin vedno ko me sreča začne žvižgati in si prepevati z brundanjem, “mh hm hm hmmm”.

Verjetno mi želi pokazati, da se v moji okolici počuti izjemno sproščeno in lepo. Kar pa seveda ni res. Človek se ne more vsako jutro počutiti sproščeno in lepo, še posebej, če ga v kuhinji v gatah pričaka človek mojega tipa. Moj tip človeka zjutraj izgleda jezno.

Potem stojim tam v gatah in jem svoje kosmiče z vodo, Kevin pa brunda in žvižga in si nekaj na hitro pripravlja, da bi čimprej spizdil iz kuhinje.

Če se srečava na hodniku se tudi običajno začne brundanje ali žvižganje - da ne bo pomote, to je takšno sramežljivo žvižganje, tiho in nesigurno. Ne vem kaj je slabše, brundanje ali ali tiho in slabo žvižganje. Človeka, ki lepo zažrvgoli, je namreč veselje poslušati.

Včasih smo okajeni skušali oponašati rezgetanje konjev. Enkrat sem se vprašal, kako se oglaša zajček. Zanimivo, ljudje običajno začejo z “muni, muni”. Muc muc. Za pse ne bi vedel. Zajcem se dela krivica - v otroških knjigah verjetno ni nikdar vprašanja kako se oglaša zajec. Verjetno zato, ker se kaj prida ne oglaša.

Ej, Kevin, če slučajno to bereš. Tako pač je.

Jutri pa spet nekaj resnega. Danes brez obvezne fotografije.