Thursday November 15, 2012

Imam smešnega sosolca. Recimo mu Branko. Branko se nikoli ne drži teme. Spregovorimo o pripravi basmatega riža.

… no, in tako jaz naredim restanga.

- Lepo, jaz sam pa sem dober kar se tiče riža.
Res? Jaz ga ne maram in imam raje restanega. Pa vseeno, ker vem da bi rad povedal, povej kako se ga pripravi?

- Najprej čimveč čebule, potem to pražiš nekaj časa. Pametno je, da čebulo posoliš, da prej in bolj zakrkne. Tega me je naučil kuhar na TV.
Damjan? Ta pa res rad je.

- No, potem vse skupaj nekaj časa pražim, kar tako malo po občutku. Nekateri rečejo, da riž potem postekleni, ampak jaz ne vem kako to izgleda, tako da pač nekaj časa mešam.
Ja. Sicer ni tako zanimiva tema, ampak vem, kaj želimo tukaj doseči.

Branko: Kaj pa če restan krompir preveč zmečkaš? Ni tako dober.
- Branko, govorimo o basmatem rižu. Skratka, ko se mi zdi, da je riž posteklenel ga zalijem z vodo, v razmerju enkrat več vode. Za to informacijo sem v mladih letih večkrat poklical mamo.
Aha, zanimivo. Nekateri pa vse skupaj kar zalijejo z neumerjeno količino vode.

- Jaz jim pravim, da nimajo pojma. Potem vse skupaj začinim. Vedno se mi je zdelo, da sem talent za kuho, ampak talenta nisem pretirano razvijal.
Se kar strinjam. Še vedno se spomnim tvojega izjemnega piščančjega žura.

- Hvala! Ali ni zanimivo? Dialog nikdar ne bi bil takšen kot je tale. Preveč stvari moram pojasnjevati za bralca, obenem pa je tudi precej nerealen. Verjetno je zato tako težko pisati dobre drame in filmske scenarije. In knjige.
(zazrt v daljavo) Ja, res je umetnost pisati dobre dialoge in dobro uporabljati te oklepaje na začetku, za katere bi mogoče lahko vedel kako se imenujejo.

Branko: Jaz pa mislim, da čebule ne bi smel posoliti. Sol dodaš šele potem v vodo.

Ja, tako je to, takšen je Branko. Mislim, da je bil prikaz precej učinkovit in nazoren. Sicer pa tisto glede dobrih dialogov drži (najboljši dialogi). Danes sem bil spet v Kaiser’s. Neverjetno mrzim nakupovanje hrane. Spomnim se, kako zgražal sem se nad samopostrežnimi blagajnami v Sparu na Slovenčevi. Razpizdilo me je dejstvo, da si moramo še sami pokasirati in da gre le za nižanje stroškov. Seveda pa ne cen.

In potem sem jo začel še sam uporabljati, ker sem bil hitrejši. Včasih je pač tako. Pizdaril sem tudi nad krožiščem pri Meži na Prevaljah, to sta počela tudi kolega J in J. Potem pa sem videl, da je v resnici pametno. Če si sam kasiram, naj mi dajo tudi popust za to. Tako pa focn. Upam, da mi ne bo kdaj treba prešati kake skute in molzti krave v Sparu.

V Kaiser’s nimajo avtomatskih blagajn, niti vage za sadje ali zelenavo (namenoma). Vaga se pri blagajnah. Danes sem kupil banane, na katerih je nalepka Bio.