je, tehta tam nekje okrog ducata destkilskih uteži. Počasi se vleče skozi mesto, včasih sploh nisi prepričan, če se premika ali le taca tam nekje na mestu po trdi grudi.
Grud je trša, kjer je položen asfalt. To sicer nima nobene veze z vso to težkobo, ki je danes prisotna v tem zapisu.
No, potem jo zagledaš in hočeš do nje. Pa ta težka tolšč počasi zacepeta v nasprotno smer, vse se trese - predvsem tolšč, razen zemlje, zemlje nihče ne premakne kar tako. Zato ne verjemite raznim faliranim poetom, ki pišejo, da se je zaradi česa tresla zemlja. Sicer se mi zdi, da nas je na svetu več faliranih poetov kot igralcev pokra.
Ta bajsa bajsasta se potem smeji,
podbradek ji plapola v vetrcu,
ko se oddaljuje v daljavo,
nihče ne ve kam odhaja,
ti ti bajsa ti.
Kako falirano. Seveda vemo kaj se potem zgodi. Človek strumnega koraka, mrkega pogleda, osredotočen na cilj, jo z lahkoto dohiti. Pulz vendarle naredi svoje. Poglejmo od blizu.
Videti ga je, kako jo s svojo hitro hojo dohaja. Ni več daleč, čez par metrov bo pri njej. Mimogrede, črn plašč iz kašmirja mu lepo pristoji.
“Ej, Težka!”
“Bejž!”, izdavi medtem ko se baše s krapom in ima po ustnicah čokolado, na pulovru pa vanilijo.
“Tokrat mi ne uideš, Iztočnica!”,* reče namenoma tako filmsko, morda celo stripovsko, da bi se tega sramoval še tako slab pisun.
“Ok. Samo da pojem tale krap,” se mu preda, vedoč, da je jutri nov dan za krap.
*ne vem več pravil, narekovaj, vejica, al kako že