Sunday December 23, 2012

Včasih ne vem kaj bi napisal. Naprimer danes. Nimam niti približne ideje. V ozadju igrajo Broken Social Scene, bend, ki se mi je valjal po disku kar lep čas, pa sem ga danes slučajno zapazil na šufle. In zdaj jih vrtim. Lepa glasba.

Ampak ta bend me ne bo rešil. Še vedno ne vem kaj bi napisal.

S pomočjo komentarja mojega sledilca (mimogrede, sploh lahko odgovarjam na te komentarje? Ne znam.) smo razrešili včerajšnjo dilemo glede ovratnic. Uporabljajo se za boljšo vidnost v prometu. Recimo, da je smiselno, ampak še vseeno diskutabilno, če bi recimo želeli kdaj težiti komu po lokalu in se delati pametnega.

Ampak ta komentar me ne bo rešil. Še vedno ne vem kaj bi napisal.

Danes je v Berlinu kakšnih petnajst minut deževala mini mini toča, ni bil ne sneg ne dež. “Živim se vse zgodi” je bila svoj čas rubrika v časniku Večer. Spomnim se, da vrsto let nisem razumel, kaj hočejo povedati. Ni mi šlo v glavo kaj pomeni naslov, ker sem ga vselej bral z naglasom na napačnem i.

S tem sem seveda hotel povedati, da sem od malih nog bral oziroma listal časopis. Mislim, da mi je to pomagalo pri razgledanosti. Vedno sem začel na zadnji strani. Mogoče je ta navada pri odraslih povezana z otroštvom. Tisti, ki so časopis brali kot froci, ga še danes berejo od zadaj naprej. Hm, možno. Če boste hoteli kdaj težiti po lokalu in to, lahko uporabite to tezo.

Ampak ta ekspoze o tisku in moji rahli tuposti me ne bo rešil. Še vedno ne vem kaj bi napisal.

Danes sem izvedel, da je sošolec vprašal drugega sošolca, kako je možno, da ne veruje v nič. Zelo je možno. Zadnjič pa je sošolec razlagal, kako je nekega vege Američana, ki mu je ravno razlagal o “little brains and feelings”, vprašal zakaj je potem ravnokar ubil pajka (baje je ravno med pogovorom s pantoflom udaril po mimoidočem pajku). Fak ju and jor dvojna merila, mu je rekel. Ker smo nekaj spili me je od smeha treslo.

Ampak ta ateistično-vegetarijanski odstavek me ne bo rešil. Še vedno ne vem kaj bi napisal, zato se bom za danes kar poslovil.