Spice level, delam se pametnega

To je že drugi blog danes. Opozarjam, da je rahlo strokoven. Ampak samo rahlo.

Zadnjič sem videl precej dobro reklamo za Old Spice. Na FB so objavili nekaj v smislu: če ne veste v kaj bi se napravili za Halloween, uporabite Old Spice in pojdite kot moški.

Ob tem sem se spomnil na pripombo kotuljca T, ki se je zgražal nad mojo uporabo omenjenga produkta. Zdaj pa imaš!

Včasih se stvari komplicirajo. Podobno je v vseh organizacijah in tudi sam sem včasih bil komplikator, predvsem do sebe, hkrati pa tudi do drugih. Nasploh sem opazil, da ljudje nimajo radi, če jim kdo teži, še posebej takrat, ko vedo, da ima prav. Rocket science. Če potem spremenijo neko stvar s tem priznajo, da so se motili in to jih seveda še dodatno pizdi. Ampak nihče ne prizna rad, da se moti. Še manj, da nima pojma. Na tem je treba delati. Včasih se poglejte v ogledalo in recite: “Pojma nimam o teoriji strun.” ali kaj podobnega.

Dovolj nabijoze. SPICE (ali ISO/IEC 15504) je set tehničnih standardov za izvedbo projektov, seveda vas detajli ne zanimajo, pa tudi meni bi vzelo preveč časa, da bi zadevo razložil brez da bi ubil delček bralčevega jaza. No, bistvo je v tem, da ima SPICE šest stopenj. Od 0 - 5. Na kratko jih bomo navedli:

5 Optimizing process
4 Predictable process
3 Established process
2 Managed process
1 Performed process
0 Incomplete process

Podjetje pač potem reče, da želi določen produkt Level 3. In potem se dela po teh standardih. In tako dalje.

Glede na naše navade, ki izhajajo iz osnovne šole in drugih andragoških procesov, ki so na žalost velikorat čisto tja-v-en-dan, bi seveda rekli, da je najbolje če naša firma dela na stopnji 5… mimogrede, prihaja čas ko bom tudi tukaj razvil tezo o šolskem sistemu pri nas, na kateri sem enkrat delal s kolegom S, ki ima zelo rad neki lokal, ki ga sam nimam tako rad, in z znancem M, ki je pred kratkim doktoriral. Potem je M pojedel dva bureka zaporedoma, eden je bil pica, drugi pa mesni, bilo pa je v Olimpiji. Potem sem ju peljal domov.

Skratka. Dovolj neresne nabijancije. V bistvu ni res, da je najbolje, da si na stopnji 5, temveč na dugi ali tretji stopnji. Na stopnji, višji od 3, se samo še komplicira. Tako nekako velja, da so najbolj uspešne firme s stopnjama 2 in 3, da ne omenjamo, da se ne splača vztrajati na stopnji 4 in 5 glede na dodano vrednost obeh stopenj. Zato bi lahko rekel, da nima smisla, da imaš fiziko 5.

Včasih seveda ima. Ampak genialci niso nikdar najbolj pridni. Tudi o tem smo takrat govorili s S in M.

Do sedaj sem bil velikorat priča raznim improvizacijam glede dokumentacije. Stopnjo 1 lahko kot firma dosežete v pol leta, za višje stopnje pa traja precej več - dve do tri leta, in tukaj ni nobene zajebancije.

In ko poslušam g. Pfingstna (če znate nemško, preverite njegov podcast), ga sploh ne upam vprašati, koliko je v teh standardih, dokumentaciji in procesih bulšita. Zdi se mi, da ne prav veliko, ker se s temi standardi precej resno ukvarja vsa resna industrija.

Na drugi strani - sam sem ga pri svojem delu z evropskimi sredstvi do sedaj videl neverjetno veliko. Zdi se, da znotraj SPICE ni prav veliko zajebancije - in prav je tako, kako bi se počutili na letalu, ki je bilo izdelano po standardih Level 0? Vsi procesi znotraj SPICE so namreč zelo lahko sledljivi (ocenjevanje in revizija projekta!). In prav zanimivo, s kakšnim odporom se večkrat gleda na procese, tehnike in metode. Kljub temu, da prinašajo rezultate. Prinašajo pa tudi malo dodatnega dela.

S kakšnimi standardi se peljejo projekti pri nas? Npr. avtocestni križ ali pa spet kaka bolnišnica? Aj aj aj. Nichts so gut, ha?

In še zanimivost: projekt je recimo dolg 18 mesecev. In 12 mesecev drkariš in ne delaš po standardih, torej si na stopnji 0. Potem skušaš v zadnjih 6 mesecih do stopnje 2. Baje, da je nemogoče in da te revizor ali ocenjevalec (s strani kupca) takoj najde. In še to: v Nemčiji za napako odgovarja tudi inženir, če se je kaj zlival in kaj ponarejal. Mogoče je tako tudi pri nas, ne vem.

Pa lep torek!