Tako je. Tukaj smo. Na postelji, ki je hkrati tudi kavč.
Jaz in računalnik in stojalo iz Ikee. Tukaj je tudi pojštr, pa telefon. Kozarec vode, ravno sem naredil en šluk. Seveda je tukaj še več stvari, ampak kaj ko bi kar prešli na bistvo. Predmetom okrog mene se gladko fučka, kaj se bo zdaj počelo.
Včeraj smo se vrnili iz ekskurzije. To je bil precej nesrečen teden zame.
V ponedeljek sem se namestil v sobo številka 13 v Hotelu Adler v Dresdnu. Bajta sred ničesar, kot iz kakšne grozljivke. Čuden lastnik nas je posiljeval z dobrodošlico - jagodnim sokom.
V ponedeljek mi je torej iznenada crknil telefon. V torek sem nekako uspel popraviti telefon, master reset in to in mislil sem že, da sem izgubil vse podatke.
K sreči je veliko stvari shranjenih. Na našo nesrečo vsa naša sporočila in nage slike gledajo tudi drugi, na tem mestu čestitke slovenskim medijem za poročanje o programu PRISM, saj ne. No, izgubil sem vse številke, ki so bile shranjene na telefonu, to pomeni večino slovenskih številk, smse, beležke etc.
Ostale so mi slike, naložil sem nekaj aplikacij na novo in seveda so kar začuda vedele neke stvari o meni že v osnovi.
Izgubil sem torej kontake, pridobil pa bolečino v nogi. Bolečina me je potem spremljala še cel teden, neka čudna, v peti. Zelo čudno. Vse skupaj bom pripisal številki 13.
V Münchnu sem srečal nekaj arogantnih Bavarcev in naredil par slik, med drugim tudi mestne hiše, ki sem jo zamenjal za cerkev. (na to dejstvo je opozoril bralec in poznavalec bavarske, ND)
Po novem prilagam tudi slike. Večkrat bodo povsem naključne.
Jutri bom objavil nekaj o življenjepisu.
Tokrat gledamo črto na Rolls Roycu, ki jo neki model riše lastnoročno že ne vem koliko let. BMW World, München.
