Tako je bilo vedno, ko so ata odšli na službeno pot v Nemčijo. “Ata, prn'si nama neki.” Potem je Ata včasih kaj prinesel. Pohvale vredno.
Zdaj so drugi časi. Nihče mi ne reče, da naj prinesem kaj iz Nemčije.
Najprej so bile kakšne igrače, potem se je počasi začela uporaba računalnika. Ne vem kaj točno sem si želel, ampak Ata je iznenada začel posegati po didaktičnih pripomočkih - to je npr. cd, ki se mu je reklo Mein Haus in kjer si lahko nekaj risal hiše in jih opremljal. No, kot vidite nisem postal arhitekt.
Potem je bil neki CD o Vesolju, ki je vseboval tisoče majhnih programov za računanje različnih stvari. Skrajno koristne stvari. Pomnimo, takrat še ni bilo toliko interneta kot ga je danes. No, kot vidite nisem postal astronom ali astrofizik.
Seveda so me takrat bolj kot hiše in računanje trajektorija Saturna zanimale kakšne igrice, ampak takšne so pač te manire.
Javite, če želite, da vam prinesem kaj iz Nemčije. Ampak zdaj so res drugi časi, vse se dobi tudi pri nas. A ni to fajn. Škoda, da se povečini lahko dobi le vse iz potrošnega sektorja, supermarketi so res enaki, Hofer ima celo več robe. Ostalo pa drugi dobivajo od nas.