Prilika o sekretu
Na šihtu imamo sekret. Sekret imajo na vsakem šihtu, vsaj večinoma. Nahaja se na našem oddelku, ki šteje kakšnih 20 duš, uporabljata pa ga še dva oddelka, ki štejeta tudi tam nekje po 20 duš. Recimo, da je od tega 38 odstotkov uglajenih moških, ostalo pa so uglajene ženske.
Na moškem sekretu sta dve školjki, dva pisoarja in umivalnik, vse skupaj nekje srednje dober do precej dober sekret. Brisač ne zmanjka, mila tudi ne.
Na sekretih takšnega tipa velja posebna in precej nenavadna psihologija. Jasno in neizogibno je, da se ljudje na sekretu ali pri sekretu srečujejo.
Ne znam pojasniti zakaj, ampak verjetnost, da vas znanec pri sekretu še enkrat pozdravi je precej velika. “O, hej”. Včasih človek tudi samo malo pomigne z glavo, češ, zdravo.
Pravzaprav ne vem, zakaj ljudje to počnemo. Kot da je kaj posebnega, če se srečaš na sekretu. Zdravo.
“Oo, ka pa ti tule?”
“Hm. Samo srat sem prišel, a bi lahko šel čimprej iz sekreta?”
“Dobro se userji.”
“Ti, hvala. SI za en kofe pol?”
“Lahko.”
Enkrat sem na Finskem sral na štrbunk sekretu. Ali se sploh spodobi pisati o sranju? Verjetno ne. Sicer pa serjemo vsi, to je dejstvo. No, in potem sva srala tam z G, vmes je bila stena, vse iz lesa, spodaj pa en sod. In potem sva se režala in srala tam sredi Finske. Tukaj je drugače. Ljudi je v pisarni premalo, da bi lahko človek sproščeno sral in se režal, saj nikdar ne veš kdo ti bo naslednji rekel “Hej”.
Kaj pa vi? Pozdravljate ljudi na sekretu? Se mogoče samo malo nasmehnete in gledate bolj v tla?