To so bili časi, ko je bil internet, o razliki med internetom in WWW pa kdaj drugič, bolj realno nikoli, redek kot kakšen zelo redek pojav. To so bila devetdeseta. Nekaj časa smo hodili v knjižnico, enkrat sem bil tam na internetu, pa je prišel mimo človek, za katerega se bo čez nekaj let izkazalo, da je ozvočevalec koncertov, ki smo ga morali voziti skupaj z njegovimi zvočniki v starega Kompleksa.
Čas se mi je iztekal, zato mi je kar tako začel kazati neke strani z zvočniki. Ker me zvočniki niso zanimali sem hitro spokal. To so bili časi, ko je knjižničarka lahko videla v ekran, tako da nage babe niso prišle v poštev, mogoče smo bili takrat še premladi, saj ne vem več, kar tako smo ždeli na mIRCu, večkrat celo v parih. “A grema na internet?”
No, potem sem končno dobil internet. Dal ti ga je ARNES, preko šole. V lokalni trgovini sem nabavil modem, za katerega se bo kasneje, po kakšnem dobrem dobrem tednu, izkazalo, da je pokvarjen. Ko smo poiskusili že vse mogoče je model iz trgovine je šel celo tako daleč, da je trdil, da je neki problem na Pošti, da mora tam drugi model na centrali samo prestaviti en knof in take scene. Kakšen diletant. V tej trgovini so radi prodajali robo sumljivega slovesa.
V neki drugi trgovini na Ravnah mi bo čez nekaj let prodajalec navdušeno razlagal, kako je gledal film v 5.1 tehniki in da je pogledal v zrak, ko je v filmu mimo letel helikopter in pod kavč, ko so v filmu po tleh padali žeblji. Umiri se, človek. Bog ne daj, da si šel samo po tri prazne ce-de-je, “pa daj eri, vzemi jih več, ko tk vem, da boš čez dva dni spt prš.” Ne vem kaj bi se zgodilo, če bi vzel samo en cd.
Model v drugi trgovini je potem končno zamenjal crkjen modem. Potem se je začelo. Poceni internet se je začel ob 19.00 in seveda so bile linije noro zasedene, včasih je trajalo do pol ure ali več. Modem je piskal, da se je kar bliskalo. Čez čas človek spozna svoj modem. Tako da se je ponovno klicanje lahko začelo že čez dobrih 10-15 sekund.
Potem smo sekali. Večinoma na mIrcu, kanal #koroska.
Če je kdo dvignil telefon se je seveda takoj slišalo: “SPT SI NA INTERNETO!”, potem je bila sestra že malo starejša in je rekla “Mama, r'či Igorju”, ker je morala recimo poklicati sosedo kdaj gresta v šolo ali kaj drugega. Pizdarija je bila, da si moral potem ponovno klicati in se zajebavati z zvezo.
Mi pa smo sekali. Imeli smo svoje kanale na ircu in se delali da smo hekerji. In potem ti je vzel ARNES kodo za internet, če si ga kaj preveč sral. In potem sem jo enkrat posodil kolegu M in je še vedno mislil, da je dober heker in je hotel nukati folk na kakem kanalu in sva potem oba ostala brez interneta. Alternativa je bil Siol, se mi zdi, ampak spomin mi peša.
Še naprej smo sekali. Večinoma na mIRCu. “Spet is na ircu.” “Bejž dol z interneta.” In tako naprej. Vedno sem z rahlim strahom pričakoval telefonski račun - mislim, da so se zneski vrteli do nekje 5.000 SIT. Kar je bilo čez je bila že katastrofa.
Potem sem začel delati svojo spletno stran, bila je o Metallici in imela je zavihek “O meni”. Vsega sem se naučil sam, takrat še ni bilo Googla. Ali pa je bil, ampak ne tako dober.
Spomnim se, ko sem prvič slišal za internet. To je bilo v četrtem razredu, ko je tovarišica za zgodovino razlagala kako super da je internet, da se tam vse najde. Moj um ni mogel doumeti, kako lahko vse najdeš, če pa ne veš točnega naslova.
Potem smo sekali naprej. Skripte za mIRC, kar tako smo se klikali in pisali bedarije, in drug drugega metali iz povezave. Bog ve, kakšne bedarije smo pisali in zakaj smo se metali iz teh kanalov. Na računalniku sem imel točno 8 mp3jev.
Vdirali smo si v računalnike in nevede okuževali sami sebe (bogui). Potem nam je ARNES spet vzel internet, na naši šoli je internet talal učitelj za tehniko. Mislim, da se je dalo dobiti tudi ukradena gesla za SIOL, ampak ne vem. Potem so prišli še neki drugi ponudniki, Volja? Ampak v vsakem primeru je bil najcenejši ARNES.
Internetne strani so se nalagale precej dolgo. Zdaj sem se spomnil, da sem pred Metallico imel še eno stran, vsaka stran je imela svoje ozadje, neverjetno grdo. To se je objavlalo na raznih Geocities in tako. Potem sem objavlal nage babe (sirotica style haha), in potem je enkrat to stran našel kolega od očeta in se je nekaj govorilo o tem. Potem pa sem naredil lepšo stran in me je J povabil, da bi delal za njih, ampak sem dobil ravno takrat drugo bombo pri Biologiji in je bila skrb doma prevelika.
In potem smo sekali naprej. Enkrat mi je sošolec rekel, da sta s fotrom skupaj gledala nage babe, kako fajn da je internet. Zdaj pa smo kjer smo.