Vemo kako je s tem.
Človek gre v tujino, potem pa ga domači vprašajo kako pa kaj cene. In potem reče turist, hja, tam nekje okrog. In potem čez tri mesece živ boh ne ve več koliko se je dajalo za pivo, hitro hrano, srednje dobro večerjo in tako naprej.
In potem gre turist čez eno leto v drugo mesto in si reče, zdi se mi cenejše, madona tukaj je pa dražje kot tam ali kaj podobnega. Brez vsake resne osnove. Pride domov in ista zgodba. Takšno je življenje.
Enako je s projekti in vsakršnim delom. Informacije izginjajo. V prešnji službi smo imeli vsako leto podobne projekte. In seveda se večinoma ni vedelo prav veliko o prejšnjih letih.
Pri projektih je običajno tako, da se po koncu vsi usedejo na kup in spijejo pivo, srečni in zadovoljni. Bravo, dobri smo bili. Čestitke tudi z moje strani. Na žalost pa se vedno izgubi tisoče, no, recimo raje desetine majhnih stvari.
Majhnih podatkov, majhnih rešitev, srednjih rešitev in tako naprej, veste kam pes taco moli. Če se že zbirajo kakšni podatki se jih večkrat ne uporabi - na faksu 95% folka ni več kdaj odprlo svojih LL. Daljši kot je projekt, več stvari se izgubi.
Tudi sam sem ga takole sral. Pojma nimam koliko sem dajal za pivo v Manchestru, v tistih finih pubih z odličnimi lokalnimi piri. S projekti je bilo enako, kar je ostalo v glavi je ostalo, pa gremo naprej.
Preidimo k dejstvom. Aja, še prej pa opozorilo za vse, ki se zmrdujete, češ, jebe se nam za projekte. Tudi revolucija je projekt, da ne omenjamo piknikov in vsega podobnega. Dobro vemo kako je z nabavo mesa in pira. Včasih ne dajo na reverz.
Potrebujemo torej podatke (to je mogoče celo neka druga zgodba) in rešitve. Najbolje je, da uporabimo lastne rešitve in izkušnje, ki jih zbiramo v Lessons learned arhivu (ja, vem da se to včasih dela, ampak bistveno vprašanje je kdaj se dejansko gleda, analizira in uporabi).
Pravzaprav bom na tem mestu le na kratko povzel daljše razprave v mojih slajdih.
Zakaj?
Lessons learned (pridobljene izkušnje?) so ključnega pomena za izvedbo vsakršnih projektov
Omogočajo nam, da smo generali po bitki!
Biti morajo komunicirane, dokumentirane, arhivirane in primerne za nadgradnjo
Pridobivanje in zapisovanje teh izkušenj je seveda mukotrpna zadeva, ampak izjemno pomembna za prihodnje delo, boljše piknike in projekte.
Kdaj?
Zapisujemo/zbiramo jih:
Ob določenih točkah v projektu.
Ko gredo stvari odlično!
Ko gredo stvari katastrofalno!
K točki tri le tole: seveda, vsakdo si reče, jbg, nimam se zdaj časa ukvarjat s tem. Rešiti moram probleme. Ja, ampak s pomočjo LL bo naslednjič lažje. Pomislite koliko stvari se nabere v 10 letih. Koliko piknikov.
Kako?
Kot želite. Predlagam excel, saj omogoča lažje razvrščanje. Predlog za tabelo najdete v slajdih. Seveda, vsebino prilagajajte po želji, predvsem pa ocenite ali stvari tečejo ali ne.
K sodelovanju nujno povabite ekipo. Nekaj predlogov za izvedbo delavnice najdete na 15. strani v slajdu.
Pametno je vsaj en del vezati na fukncije. Npr. marketing, nabava etc in ne na imena, ker ljudje menjajo službe.
Pomembno!
Išče se možnosti izboljšav, ne pa napak.
Kritizira se projekt in procese, ne ljudi.
Firme in organizacije morajo imeti urejen prenos teh datotek in konstantno uporabo.
Če vaš šef ne zahteva teh dokumentov jih vseeno pripravljajte, ker slej kot prej boste vi šef.
Whiltov nasvet dneva.
Poleg projektnih vodite tudi osebni LL arhiv, v njem je lahko marsikaj.
Če ima kdo kakšen komentar prav lepo prosim, mogoče kakšna izkušnja? Mogoče celo kakšna dobra praksa?