Stuttgart ima precej gričev in manjših hribov zato je baje maraton precej zajeban. Ampak to niti ni pomembno.
Do moje hiše oziroma bolje kleti vodi cesta, ki se vzpenja, kaj pa vem … nič kaj strmo, precej rahlo. Ocena brez vsakršnega znanja mi pravi da je klanec ali vzpon nekje nič cela pet odstoten.
Naša soseska je precej premožna, videti je vrsto dobrih avtomobilov in lepih hiš. Da ne bo pomote, 60% avtov na nemških cestah je leasing. Ampak v tej zgodbi to sploh ni pomembno.
Kot po vsaki ulici v predmestjih in lepih soseskah se tudi tukaj sprehajajo družine, penzionerji in pa samski ljudje. Otroke je večkrat videti, ko se poganjajo s tistimi kolesi, na katerih dosežejo tla. In potem se poganjajo s svojimi malimi nogami in v bistvu tečejo z biciklom.
In zanjič hodim jaz v ta moj rahel rahel rahel klanec in vidim otroka, kako z biciklom teče v nasprotno smer, navzdol. Kakšnih 10m pred mano ga je hitrost premagala, izgubil je nadzor nad svojim lauf-biciklom, to je tisti klasični sem ter tja pred padcem … in na koncu zarezal po tleh, na sreči s čelado.
Sam sem naredil fris. Fris, ki ga naredi človek ko vidi nekoga pasti.
Otrok je nemudoma začel jokati.
Mama je pritekla za njim: “Oh, meine Süße …”.
Moški iz mimoidočega penzionističnega para pa je rekel: “Du warst zu schnell, gell.”
Ni mi preostalo kaj drugega kot da grem domov. Med zadnjimi metri sem razmišljal: matr, kot da mali ne ve, da je bil prehiter. Gell.