Vprašalko, za katerega rahlo sumim kdo je - mislim, da je Varčevalko ista oseba, je vprašal kaj se gremo s temi listki in če obstajajo kakšne značilnosti med sošolci glede na to od kje prihajajo. Da in ne.
Naprimer, imamo Tajvanca, ki je sam povedal, da pri njih ni navada, da bi se kaj vprašalo profesorja. To se seveda da pojasnisti s čisto partijsko logiko, kjer se pač kaj veliko ne sprašuje, kreativnosti pa se tudi prav nič ne spodbuja. Na drugi smeri je Kitajka, ki je v partiji. Ne vem kako se obnaša pri pouku, ampak jo poznam, in na trenutke je precej naivna, sicer pa čisto prijetna punca.
Potem je tukaj cela vrsta Indijcev. Včasih se mi zdi, da jih malo jebe fokus. Ampak morda so to kakšne kulturne zadeve … nekateri so zmožni govoriti čisto nekaj izven teme o kateri je govora - kot da bi hkrati razmišljali o vseh možnih temah. Večkrat se tako govori kar tako nekaj, pade tudi kakšne vprašanje o katerem smo ravno govorili. In vedno se čaka na iniciativo nekoga od nas. Redko jo prevzame kdo drug.
Kar se tiče Latinske Amerike je podobno kot pri nas, nobene bistvene razlike, edino glej spodaj.
V bistvu je težko delati neka posploševanja. Načeloma pa večina iz Vzhoda čaka na našo iniciativo, predvsem mojo ali Lutzevo. Slednji je še posebej priljubljen.
Imamo tudi dva Indonezijca, in oba sta zelo dobra. Isto Turkinja. Tudi iz Indije in Pakistana se najde kdo, ki bi ga volil kot gajzi. Je pa vsekakor vse skupaj neka povsem nova kulturna izkušnja. Slučajno sem bil prisoten na sestanku Latinskoameriške falange za projektni menedžment. Zmenjeni so bili 12.30, skupina se je nabrala nekje ob 13.30-14.00, potem se je cel dan kuhalo, na koncu pa šele resno sestankovalo. Do kake osmih.
In potem v skupinah pač poteka klasična facilitacija, opažam, da večkrat kar začnem z vprašanjem, če želi kdo voditi zadevo in pol vsi “ne, ne” in pol jo pač jaz recimo, vsaj tako je bilo nazadnje.
Drugače pa imamo nekaj resnih padalcev, za katere sploh ne vem, kaj delajo tukaj. Ampak to so pač povsod. Zadnjič smo bili v treh skupinah, in samo naša, v kateri sem imel oba Indonezijca in dobrega Indijca ter eno Indijko je zadevo dokončala. Ostali so se zaletavali v neke neumne probleme, brez rezultata, skupaj z resnimi frustracijami, predvsem zato, ker se je stvar razvlekla na dva dni in je nekaj ljudi manjkalo prejšnji dan.
Ne gremo se nobenih elit, ampak zgolj pragmatizem. Skupine za case study se bo žrebalo, kar pomeni, da bi teoretično lahko pristal s samimi padalci. Potem gre pa za čisto trpljenje, ki je povrh še ocenjeno s 30 % končne ocene. Obenem bi bil to na nek način izziv, ampak teh imam trenutno dovolj, recimo nemščina. Če zaključim - polovica ljudi je ok, polovica pa bolj tako. Ampak saj je pri nas načeloma podobno. Oče D je enkrat dejal, da je res sposobnih cca. 10-15 %, vsaj zdi se mi da je bilo tako. Mogoče je bilo drugače.
Kar se tiče komentatorjev se mi zdi, da so eni in isti ljudje večinoma. Teta D, njen sin se je tudi že oglasil, potem še bruseljski par, enkrat mi je nekdo napisal Go back to Slovakia, potem bil je tudi R, njega tudi poznam. Bralca ne poznam, Vprašalka in Varčevalka tudi ne, potem so tule še vsi iz Ozadja, skratka kar pestra druščina. Nekateri imajo več likov pomojem. Komenatarje le pišite sproščeno. Res nisem bil grebator na FDV, ker pač ni bilo treba. In z največjo lahkoto sprejmem, da mi nekdo reče, da sem bumbar. Zdi se mi, da vsem odgovarjam enako, na prijazen način.
Se mi pa zdi, da je blog v bistvu neke vrste nadaljevanka. Ne vem če ima smisel, da začneš brati na sredi. Predvsem je zanimivo, da obisk iz FB, ko objavim link, vztrajno pada, dalo bi se narisati trend. To pomeni, da ne bom kdaj napisal best-sellerja.
In other news: danes sem si v Dussmanu - neverjetno velika knjigarna, kupil dve knjigi. Upam, da ju preberem, večkrat jih namreč ne. Jonathan Franzen, Freedom in Sven Regener, Herr Lehmann (po nasvetu Maše, tudi komentatorke na blogu).