Monday November 19, 2012

Tukaj sem samo zato, ker je do polnoči samo še 16 minut, avtor pa ne bi rad hitel.

Hvala, da si držal prostor. Prihaja tisti čas leta, ko te zebe v noge. Ne stopala. Ampak ko prideš domov, čutiš prijetno toploto v nogah. S iz Pešavarja si še zdaj ni kupil bunde. Malo me skrbi, ker tisti šuškavac ne bo dovolj. Sicer resnega mraza še ni bilo, ravno tako ne resnega dežja. Sem pa opazil značilnost vremena v Berlinu - nebo je sivo kar cel dan. Neka visokoleteča megla. Mogoče se visokoleteči megli reče oblaki.

Včerajšnji zapis je dobil dva komentarja. Vprašalko me je uspešno razkrinkal, M pa kot zastopnik prejšnega delodajalca pridno spremlja zapise. Pohvalno, vedno se mi je zdelo, da iz tebe še nekaj bo.

Danes sem se spomnil na izjemen vokal, ki mi ga je pred časom predstavil kolega S. Poglejte si to vizualno in slušno mojstrovino. Eno bistvenih vprašanj našega časa je, ali ima vsak človek kak talent - rado se reče, da ga ima. Eni so za glasbo, drugi za petje, tretji mogoče za pisanje, četrti za fuzbal. Nekatari so tudi izjemno talentirani debili, kar ni preprost dosežek. Da si kontantno budala recimo.

Skratka, nekaj časa sem se obremenjeval s tem, za kaj sem sam. Ugotovil sem, da nisem ekspert na nobenem področju. Vsega vem malo. In potem sem mislil - ok, postati moram ekspert na nekem področju. Potem seveda v nič nisem vlagal dovolj, da bi postal ekspert. Ampak se mi zdi, da si lahko ekspert tudi v tem, da o vsem veš malo. Potem lahko ekspertno mešaš drek.

To pa seveda ni moj cilj. Mislim, da je bila izbira faksa prava. Ogromno se je še za naučiti, predvsem o Projektnem menedžmentu in Sistemskem inženiringu. Bla bla. Skratka, zelo verjetno se bom ukvarjal z vodenjem projektov. Upam, da se ne bo kaj veliko mešalo dreka.

Dober izziv bi bil v Sloveniji dobro in za dober denar zgraditi kakšno cesto ali bolnico.

Zadnjič sem spet doživel primer, ko bi nekaj meli, plačali pa ne. To se lahko zgodi samo v določenih delih sveta. Sama sreča je, da smo imeli dovolj kapitala na računu, da smo lahko poplačali svoje sodelavce. Čeprav si je vodja J še vseeno moral od ust utrgati 170 €. To smo pri Bajti vedno delali dobro - vedno prej drugim, šele potem sebi. Čeprav kaj veliko se ni dajalo, ker veliko kruha nikdar ni bilo pri hiši.

Tudi po slovenskih kuhinjah v preteklosti ni bilo veliko kruha. So se bolj greli na pečki po trdem delu na poljih, kot pa pohali šnicle. Prehajamo na pasažo o slovenskih nacionalnih jedeh. Precej dober seznam se najde na Wikipediji. Debata v soboto je namreč tekla tudi o slovenskih jedeh in potem sem posvetil nekaj rama tej temi.

Pri naših jedeh gre za precej ubog asortiman sestavin. To bi pojasnil s tem, da smo kmečki narod - kot naprimer Finci, tudi oni niso imeli plemstva. Vsakdo v Sloveniji ima prednika iz kmetije. Zato ima tudi veliko slovencev vrtičke in dober paradajz in zelenavo. V Franciji vrtičkov sploh nimajo, ampak najemajo vrtnarje in sadijo grme. Takšni pač so - malce oholi. Au contraire, imajo pa izjemne tržnice! Mi pa hodimo v supermarkete, kjer nas brijejo kot ovce.

No, in zato so naše jedi bolj osnovne - npr. ajdovi žganci in matevž. Hja, že že, vas slišim, kaj pa gibanica? To je res, tam se pa res ni šparalo. Čisto možno, da je razmislek povsem zgrešen. Me pa zanima vaše mnenje. Enkrat me je obiskal T in ko smo čakali A kakšno uro in pol v dnevni, je povsem briljiral z razlago kolin. Porabi se vse. Vse. Kasneje se je izkazalo, da A ni povsem ziher kaj je viadukt. Dobri časi!

Dobri časi.