Danes so mi možgani delali še posebej intenzivno. Dobil sem ogromno materiala za pisanje, mogoče tudi zato, ker se mi je zgodilo ogromno stvari. Najprej seveda k teti D, ki mi je dala nekaj odličnih nasvetov.
Na tem mestu bom tudi sebi dal plus točko, ker sem pred časom kupil en kup plastičnih obešalnikov v Ikei. Takoj, ko sem prebral komentar me je postalo malo sram, kako se nisem tega že sam spomnil, ampak tako pač je. Od zdaj naprej bom verjetno majice sušil kar na obešalnikih, ker jih potem ni potrebno zlagati. Lepo je biti učinkovit. Spal sem odlično, verjetno tudi zaradi povišane vlage v prostoru. V Ljubljani sem imel manjšo sobo, zato je bilo včasih kar naporno spanje, ko se je Čili posral in nisem hotel, da mi smrdijo cunje.
Zjutraj me je spreletelo, da v Berlinu ni resno scalo že mesec in pol, saj niti enkrat še nisem uporabil marele. Zložljivo ima še vedno Tim, tavelika pa potrpežljivo čaka v kotu, da si malo ogleda Berlin. No, v telefon sem želel zapisati Marela, čokolada, da mi ideji ne bi ušli. Ker imam vključen Swype mi včasih telefon kar sam spremeni besede, zato je zapisal Marel Čokolar. Kar se tiče čokolade, pa nima smisla pisati o njej, ker si ne zasluži daljšega opisa. Da te ni sram, čokolada.
Zadnjič sem na portalu RTVSLO videl neki članek o nekih podpisih za referendum, kako da jih preiskuje policija. Ob tem sem se spomnil, da sem moral enkrat nekaj podpisati kolega T. Klical sem ga kako se podpiše in rekel mi je, da lahko v končni fazi narišem samo X. Ker če se strinja, nima veze, kaj je napisano. To je neverjetno logična stvar, kajne? Bravo, T!
Mislim, da bi moralo biti enako z omenjenimi podpisi. Če je kakšen ponarejen, naj se javi poslanec, pa je zadeva zaključena. Prigoda je odraz stanja naše države. Policija se ukvarja s podpisi. Še enkrat smo povsem zgrešili prioritete. Drkarija sem pa tja.
Berkijev lik se v odnosu do protagonista razvija. Danes je potrkal. Malo sem bil v zadregi, ker mi je v sobo udarila bomba, ampak sem rekel ja. Prosil me je za telefon, ker je njemu ckrnil. Dal sem mu svojega starega. Rekel je, kako da imam še en telefon. Rekel sem, da je star, kar pa seveda ni odgovor. Bog ve, kaj si je mislil. Bil je vesel, jaz pa tudi, predvsem zato, ker sem še vedno imel svoj telefon. Čez 20 minut sem moral namreč klicati Airberlin, ker so me obvestili, da so problemi s plačilom karte. Ne skrbite, mati, vse je vredu, prihajam domov.
Hvala tudi Z in Varčevalku za komentarja. Varčevalko, kot lahko prebereš zgoraj, razvijam lik.