Danes je bil v stanovanju še posebej smrdljiv dan. Ok, v bistvu je še zdaj smrdljiv dan. Človek se vrne truden iz faksa (20:15), doma pa ga pričaka neverjeten vonj po ne vem čem. Moral je biti neke vrste ganski golaž. V bistvu mi je bil vonj deloma znan - nisem upal odpreti pokrovke. Pa dobro sem si mislil … po dolgem času res* bazdi.
In potem je začel kuhati še drugi cimer. Kuha še zdaj (23:24). Neka ujgurska župa, bog ve kaj je sploh to, ovčje meso med drugim, smrdi kot pes.
Za večerjo sem jedel sir in kruh in korenček. Korenček me je presenetil, ker je bil tako trd, da se mi je zdelo, da jem les.
Potem nisem točno vedel kaj storiti, pa sem prejel nasvet, da bi ga bilo dobro narezati. Narezal sem ga na kolobarje in potem jedel, še vedno se mi je zdelo, da jem vejo. Narezano. Smešno kako popolne korenčke prodajajo v trgovinah. Pazite to: vse je tako lepo, a hkrati tako gnilo. Haha.
Spodaj najdete opombo, ki zavzema skoraj polovico dolžine celotnega teksta.
*zdelo se mi je, da sem se na vonjave te kuhe navadil, ampak na ta golaž me ni pripravilo nič, ko smo že pri vonjih, enkrat sem naredil marinado z zenfom (N je senfu govoril ZEMPF), čilijem, poprom in soljo za svinjske zrezke, pri peki pa me je zasačil cimer (musliman) iz Kitajske, haha, kakšen fris je naredil, neverjeten, moram pa omeniti, da sem iz Aldijevih šniclov izstisnil, kar se je iztisnit dalo