Ali imajo naslovi prispevkov sploh smisel? Hja, bog si ga vedi.
Včeraj smo šli na Erstsemesterparty, ki se je, deloma pričakovano, izkazal za dokaj bednega. Na to smo bili opzorjeni, ampak kaj ko rad včasih sprobaš kaj na lastni koži. Klub je bil pod pričakovani, v bistvu designersko kar dobro narejen, ena ogromna hala, mogoče malo manjša od Hale A na Gospodarcu. Potem pa še dve dvorani, v najmanjši se je vrtel kao rock. Pač, vse skupaj za pozabiti. Od kluba Cube pa ne pričakujte veliko, ako vas pot zanese tja.
Očitno imajo tudi v Nemčiji arhitekte, ki nimajo pojma, saj tako nepraktičnih šankov, ki sicer zgledajo lepo, še nisem videl. Od kelnarja si zaradi dveh širokih pultov oddaljen kaka dva metra. Tudi o postrežbi bi se dalo kaj povedati. Vse skupaj je delovalo malo na horuk.
Na poti proti Tierparku, ko smo odhajali proti klubu, sem se pogovarjal z Jayem iz Indije. Seveda sem ga vprašal glede teh njihovih krav. “What are they doing?” mu rečem. Malo pomisli in reče v tistem napol indijskem naglasu … “Hm, you know … just chilling.” Malo hodijo okrog čez dan, se pasejo, malo serjejo, zaustavijo promet, potem gredo pa spat v vedno isti hlev. Nič jim ne manjka. Verjetno je kravam v Indiji bolje kot marsikomu. Tako sem dobil odgovor na to, kaj bi počele krave v Evropi, če jih ne bi klali. Chillale bi.
Danes smo šli z latinoameriško falango (ok, Kolumbija in Venezuela) v Deutsches historisches museum, ki je imel odprta vrata. Ogledali smo si stalno zbirko nemške zgodovine, res dobra razstava, veliko tudi o nacijih in teh scenah, ogromno grafik, plakatov in tega. Ogled smo pričeli nekje pri nekih vazah in mečih, ampak smo se hitro prestavili v sodobnejši del (1918 in naprej).
Nikdar me niso zanimale neke tisoč let stare vaze in vilice. Ob šestih so rekli da je muzej zaprt in šli smo iz muzeja.
Sledil je obisk najboljšega dönerja v Berlinu. Mustafas Gemüsekebab, poglejte še video. Odkar tlačim zemljo sem pojedel kar nekaj dönerjev (mimogrede, zakaj jim v Sloveniji pravimo kebabi?), in lahko rečem, da je to klasa zase. Vrsta ljudi sploh ne čudi. Čakali smo 40 minut, pred nami pa je bilo približno 30 ljudi, za nami pa se je nabirala lepa kolona. Razmišljal sem, zakaj se ne razširi in kolikokrat so ga to že vprašali - Mustafa je namreč v navadnem pajzlu na ulici, v kiosku delajo trije modeli, na mašini pa imajo en kos mesa - piščančji. V döner ali dürüm (oboje se dobi tudi vege) dodajo tudi krompir, malo stisnjene limone in sir. Prav veselje je gledati ta neverjetni grif.
Sicer Mustafa ni od muh, se resno oglašujejo in točno vedo kaj delajo. Kiosk ima zagotovo svoj čar. Mustafo najdete točno pri vhodu v postajo U6 Mehringdamm. Če vas ne bo, vas ne bodo pogrešali.
Just chillin’!