Glasbena šola
Sploh ne vem, od kod je tole prišlo zdaj. Ampak hodil sem v glasbeno šolo. Klarinet. Ko sem nehal, so mi rekli: obžaloval boš, da si nehal.
Tega nisem nikoli obžaloval.
Mislim, da sem bil sprejet samo zato, ker je oče poznal par ljudi v komisiji. Talenta seveda nisem imel. Vzeli so me, vedoč, da … sploh ne vem zakaj. Verjetno nisem bil tako slab.
Končal sem dva letnika in vse skupaj pustil v tretjem.
Pri teoriji smo uporabljali neko knjigo, ki se ji je reklo Solfeggio. Lahko bi preveril, kako točno se napiše, pa se mi ne zdi bistveno.
No, in seveda nam je učiteljica, ki smo jo takrat klicali še tovarišica, čeprav smo bili že globoko v samostojnosti, ponujala to knjigo ali pripročnik. Namen tega priročnika je bil, da so učenci s svinčnikom trkali po notah in zraven spuščali glas: ta ta ta ta.
Seveda sem bil v ta ta ta precej slab. Ali pa sem že takrat imel visoke standarde. Verjetno prvo. In ko si slab in za glavo višji od vseh - ja, začel sem pozno-, te glasbena šola ne mika kaj preveč.
Hotel sem povedati sledeče. Ko je tovarišica ponujala to knjigo se je sošolec oglasil: “Po čem je Solfeggio?”
Po čem je kila r'pice. 120 SIT. Če smo že pri tolarjih. Enkrat sva bila z mamo v trgovini “Pod milico”, tudi takrat smo že bili samostojni, pa še vedno govorili, da gremo “Pod milico”. To je bila trgovina, ki je bila pod milico oziroma policijo. Ja, to so bili praktični časi.
To so bili tudi časi mleka v vrečkah. In potem je bilo vse polite Pod milico v hladilniku, če si prišel tja popoldan. Zdaj imamo tetrapake. “Pod milico” pa že dolgo ni več. Tudi “Pod Javornikom” že dolgo ni več.
No, in potem sva bila na blagajni in je mama plačala nekaj čez tisoč SIT. Ko sva šla ven je rekla: ooo, tisoč XY… ogromno. Ja, to so bili časi, ko si za tisoč še kaj dobil.
Preden si rečete: jebemo mater, da res! ne pozabite na inflacijo.