Fotogeničnost in selfie

Pred časom sem že pisal o pojmu fotogeničnosti, nekaj v tem smislu: kaj se pritožujete, da izgledate čudno na fotkah … takšni pač ste. Slika ne laže. Podobno je s posnetim glasom. In zato slišite človeka reči: ja, na slikah zgledam pa res slabo. In potem drugega človeka slišite tolažiti: ne, ni res. Potem pa si prvi človek misli, hej, mogoče pa res ne, dokler ne stisne še ene fotke in si misli, jebemti.

Potem pa ta fenomen avtopotretov, rečemo jim tudi selfiji ali selfieji, ka te jaz vem bi rekli v Radljah.

Kaj se zgodi? Avtopotretiranec se tako navadi svojega frisa, da se mu začnejo zdeti fotke dobre. Kar povzroči, da jih objavlja več in več in več. In potem se ima tako rad, da se z lahkoto sam slika in objavlja te avtoportrete, zraven pa piše razne stvari, recimo #hapiness, #love.

Sedaj bi lahko nadaljeval s temi tagi. Recimo v smislu: kaj ni že stara modrost nekoč dejala, da slika pove več kot tisoč besed? Trenirajte potem svoje frise, da bodo bolje izražali vso to srečo in veselje, mi je rekel kolega, gostujoče pero, jaz pa lahko rečem le tole: ne tako grobo, gostujoče pero, lahko bi rekel vežbajte izraze na svojih obrazih, metoda Stanislavskega mogoče?

Škljoc škljoc.