Fajhtnoba, torbica in Venezuela
V Berlinu je že tri dni kar dobro vreme. To mi ni kaj prida pomagalo, ker so moje aktivnosti vezane večinoma na zaprte prostore. Vseeno pa sem iznenada opazil fajthtnobo po tleh, po pločnikih, po cesti, predvsem v senčnih legah. Človeka to rahlo vznemiri, ker ni fizik. Očitno je toliko vlage v zraku, da se le-ta vseskozi spušča na tla. Ali pa tudi ne. Dejstvo je, da nisem videl Nemca z wapom, ki bi šprical po tleh. Precej presenetljivo je tudi, da Nemec slabo skrbi za listje, ki pada iz dreves. Nekega dne sem hodil po Zagrebu in mi je človek, ki ima izkušnje z delom hišnika, povedal, da je potrebno listje sproti grabiti. Zaenkrat ni videti Nemcev z grabljami. Očitno se jim jebe za nego tal.
Kakšne dva dni nazaj sem opazil, da sem praktično edini, ki nosi tisto malo torbico, čez ramo. Dejstvo, da si v taki stvari edini, človeka vznemiri, ker si edini. Včasih je lepo biti edini, večkrat pa ne. Odločam se še, kaj storiti. Za mnenje sem vprašal Jenni (sehe ich wie ein Schwul aus?), ki pa je rekla, da mora zadevo prej videti. Bomo videli, kaj bo s torbico. Včasih ni dobro, da si ljudje mislijo, da si Italijan. Včasih pa je dobro da izstopaš. Naprimer z lepimi ocenami in dobro negovano brado.
V razredu imam nekaj Venezuelcev. Nihče ne podpira Chaveza. Baje, da je situacija precej kritična, ljudje odhajajo, postavljajo se čudna pravila. Danielli sem dejal, da vedno obstaja razlog, da pridejo na oblast Chavezi. Situacija je precej podobna kot v ostalih slabo razvitih demokracijah, ko elite enostavno režejo fevd. Slovenija je za moje pojme zelo slabo razvita demokracija, še slabše Rusija in države podobnega tipa. Zaenkrat sem videl samo nekaj dobro razvitih demokracij. Zadnje večje razočaranje je bila Islandija (pred krizo). Bistven problem je v veliki navezavi denarja na politiko. Vemo, kdo ima denar. Pokojni George Carlin je nekoč dejal, da bi morali politiki nositi enake drese kot dirkači formule 1. Naj se vidi, kdo jih plačuje.
Nekdanji sodelavec pa je dejal, da bi prepovedal vsakršno politično kampanjo. V državi bi ustvarili Oddajo, v kateri bi se predstavljali vsi kandidati za kakršnekoli voljene funkcije. Ideja je bila precej smešna, ker smo bili pijani, in padale so pripombe, da če bi za šanskom komentiral politično dogajanje bi se kelnarca zadrla: “Bejž v Oddajo.” Vendar je ideja pravzaprav zelo dobra. Presekati bi morali vse povezave denarja s politiko ter bistveno spremeniti sisteme upravljanja z javnim.
Michael mi je dejal, da sem idealist. Prof. Dressler pa je zadnjič podal splošno pripombo, da država nima kaj iskati v biznisu. Po svoje imata oba prav. Tudi moj akademski vlak je že odpeljal. Ču čuuuuu!
A še vseeno bi se dalo. Zagotovo bi se dalo.
In še to: v Južni Ameriki velja, da Evropejci smrdimo. Se v določeni meri kar strinjam, imam nekaj takih izkušenj iz Slovenije in ostale Evrope. Mislim, da so najslabši primer narodi frankofonskega porekla. Enkrat se je ravnatelj OŠ na Ravnah ob vstopu v znameniti brcavz Florida na Čečovju (svoj čas so imeli dobre tople sendviče, takrat smo še puvali Kompleks) zadrl:
“Inšpekcija! Pokaž'te nohte na nogah.”