Na dnu džezve se je nabrala neka črna snov, ki sem jo skušal spraskati. Kot neko oglje. Za trenutek sem pomislil, da bi prof. Vogel znal z grafom prikazati potek dogodkov. A kaj bi ga obremenjeval. Jutri jo vržem stran.
Danes me je obiskala sestrica. Tehnično sem jaz obiskal njo in njena dva sodelavca. Med hojo proti U5 (Tierpark) sem pomislil, če Nemec sploh kdaj izvaja kontrolo vozovnic. Možgani so mi na hitro zafleširali, ja, lahko vprašamo gospoda T, on je že dolgo v Berlinu, lahko pa bi objavili v skupino Slovenci v Berlinu, ah kje, kako nepomembno vprašanje, itak imamo karto za cel semester, poleg tega, izpadel bi neverjetno butasto, hja. In potem je bila zadeva pozabljena.
Sestro Z in dva sodelavca sem srečal kar pri hotelu, ki se imenuje Titanic. Bog ve zakaj. Po inšpekciji sobe sem se samo ozrl na recepcijo, ampak res samo ozrl, zato ne vem, če imajo kje nalepljeno sliko Kate ali pa mogoče kar ladje z imenom Titanic. Pogled mi je pritegnila televizija, res dober HD, in Ronaldo (vemo, kdo ga je naredil!!!) je ravnokar izenačil na 1-1. Včasih vidiš gol kar tako, slučajno. Harry iz Indonezije se je zadnjič spomnil ekipe z imenom Maribor Teatanic. Pojasnil sem, da je bilo to le začasno ime. Povedal sem mu tudi, da je Zlatko zdaj precej debel in da je uspešen športni direktor.
Oče D mi redno pošilja mejle. Danes je poročal, da je tudi on včeraj zasmodil piškote, ki sta jih pekla z bico L in ki so bili danes dostavljeni v Berlin. Jabolko ne pade daleč od drevesa je seveda teza, vredna premisleka. Ampak mogoče kdaj drugič. Vseeno bi raje zasmodil kekse, kot pa skuril džezvo. V Bekrijevih očeh zagotovo nisem izpadel zaupanja vreden. Omenim lahko še, da se je oče D malo navzel mojega sloga. Drevo ne stoji daleč od jabolka. Enkrat je mama S rekla jablana in oče D se je zelo smejal. Smejal sem se tudi jaz.
Ko sem ob povratku iz pozne večerje, na kateri sem jedel samo štrudl, stopil iz U2 na Alexanderplatzu, so vlak obstopili možje v uniformah. Fahrausweis, bitte. Držal sem poznavalski fris, kot da se mi to ne zdi nič nenevadanega. Ura je bila navsezadnje skoraj enajst zvečer. Kot pravi študent sem oholo pokazal študentsko izkaznico. Oholost je botrovala temu, da mi golobradi inšpektor ni dejal še za osebno. Tako to gre. Včasih dobiš odgovore na vprašanja še isti dan, večkrat pa ne.
Elswhere in reality. Spet ni bilo časa za nemščino. Danes sem se ukvarjal z Resource based view on strategy. Precej smiselna zadeva. Običajno sem do strategij skeptičen, verjetno zaradi izkušenj iz Heimatlanda. Ampak očitno je nekaj na tem, ker strategije tukaj vsi poudarjajo. Pri nas so velikokrat le črke na papirju. Ali zaslonu.