Internet je prišel. Je pa res, da imam poln kufer računalnika. Ampak ajde, bomo vztrajali … za vas bom še kakšno dodatno uro gledal v računalnik.
Tem za obdelavo je neverjetno veliko. Ok, recimo da sem brez večjega truda naštel kakšne tri. Redni bralec je potem imel čast izbirati - izbral je temo številka tri, ki se glasi: delovno okolje.
Danes sem opravil osmi šiht. Do zdaj mi še nikdar ni uspelo priti pred šefom in odditi za njim. Ok, slednje bi lahko dosegel, ampak seveda nima smisla. Nekateri se štemplajo, včeraj pa sem izvedel, da ko enkrat napreduješ to avtomatsko pomeni, da se ne štemplaš več, torej da delaš na flat rate. Prihaja se torej med osmo in deveto, odhaja pa po šesti (včasih nekateri tudi prej, ampak izjemoma), vmes je čas za kosilo, običajno 45 minut do 1h pavze. Moj rekord je 8.30 - 18.30. Potem traja še 40 minut od vrat do vrat.
Jemo v menzi. V prvem štuku garaže so sami Mercedesi.
Zaenkrat ocenjujem, da se res dela.
Sam delam bolj podporne zadeve v projektni pisarni, ampak rinem kolikor se le da. Pisarne so open-space, ober-šef je kar za vogalom. Pijem vodo iz pipe, kar je zelo nenemško, ampak mi je vseeno.
Gmail.com ne dela, Facebook odpre ampak se raje ne bom kdaj logiral. Tale blog ne dela - to ne vem, možno da je samo kaj narobe glede Internet Explorerja. Daimler je ogromna zadeva, jasno, organiziran kot vojska, jaz sem seveda tam nekje na podnu, podporne službe ti dajo “ticket”, v naši bajti je 1500 ljudi, skoraj kot kakšne Kotlje verjetno. Printer še nikdar ni zatajil, kafe avtomat pucamo vsi, imamo par rož. Mizo imam ogromno, računalnik dela dobro. Kako dolgočasen zapis.
Iznenada se lepše oblačim. Obril sem se, šef je rekel, da se ni treba. Mislim, da bom zopet začel gojiti brado po starem. Šel sem v Outlet, stanujem v južnem delu Stuttgarta, stanovanje sem dobil čisto po VEZAH, v Stuttgartu ljudje bolj dišijo. Včeraj me je ober-šef peljal domov. Ampak vse to še pride.