sta me danes presenetila. Vedno sem želel uporabiti to črto, pa ni bilo priložnosti - tudi tokrat je ni bilo, zato sem jo uporabil na silo. Torej recimo, da me nista presentila. Pri nas večinoma nihče ni nič kriv, tako pač je pri nas, gospe in gospodje, veste, tako pač je to pri nas. Razmišljal sem ali bi ta današnji fiasko sploh omenil kaj na faksu. Verjetno ga raje ne bom, ker bi mogoče rad, da imata oba Nemca še vedno kolikor toliko dobro mnenje o Sloveniji.
V bistvu je vse skupaj že tako bizarno, da bi lahko o tem posneli film. Sam bi ga postavil v otroški vrtec. Največji trik filma bi bil, da bi otroci govorili z odraslimi glasovi. Imeli bi vse, kar ima vrtec, tudi peskovnik, šli bi se zemljo krast in nasploh bi se organizirali tako, kot se organizirajo otroci v vrtcu. Ko bi bila kakšna pizdarija, bi se vsi delali, da nihče ne ve nič in da je vse ok.
Učiteljica bi jih potem v želji po razkritju krivca postavila v vrsto in jim rekla, da jih bo po nosu namazala s posebno čarobno kremo. In potem je seveda nihče ne bi jebal pet posto, ker so to vendarle lopovi ujeti v otroških telesih. Smejali bi se presenečeni učiteljici v glavo, ta pa bi jih s solznimi očmi rotila naj se vendar že malo zresnijo.
Potem bi šli na kosilo, kjer bi se tudi do kuharic obnašali skrajno neprimerno. In potem bi se obmetavali s hrano in hodili po repete. Pobalinska družba. Med sabo bi se seveda tudi pričkali, ampak proti učiteljem in kuharicam bi nastopali družno.
In kuharice in učiteljice in hišnik in čistilka bi se potem jokali v zbornici in se spraševali: “Kako je mogoče, da je nekdo tako pokvarjen in zakaj je ravnateljica na dopustu?” Ko bi učiteljica za pobalinsko obnašanje povedala staršem, bi ti mali pokvarjenci spletkarili kolikor se da.
“Mamica predraga moja, jaz nisem kaj kriv.” “Učiteljica si izmišljuje. Tepe nas. Enkrat sem jo videl kako je kadila.” To bi govorili s svojimi otroškimi glasovi in najbolj nedolžnimi pogledi - takšnimi kot jih znajo narediti le največji lopovi. In potem bi mamica to razlagala na družinskem srečanju. In potem bi se celotna razširjena družina ob bifteku zgražala nad učiteljico. Stric Beno bi pripomnil, da je slišal, da ga hišnik serje z eno od kuharic. Teta Martina pa bi si mazala že trideseti kruh z biftekom.
Vprašam vas: ali imate proceduralno vse urejeno?