Danes je eden tistih dnevov.

Ko štejemo za danes vse dokler ne gremo spat. V bistvu mi platforma, na kateri gostujejo moja opažanja in pričujoče črke, omogoča, da uredim tudi datum objave. Zato bom brez slabe vesti datum spremenil na 29. november. Miselno sem bil sicer daleč od tega bloga, lebdel sem nekje med Nizozemsko in Nemčijo.

Zaradi samega obsega tekstov do sedaj niti ne vem, a sem o tem že pisal, ampak … kar dober kos minut sem v zadnjih dneh namenil vprašanju o dnevnem objavljanju besedil. Kaj če mi zmanjka idej? Zakaj sploh pisati? V čem je smisel?

Odgovor je sledeč. Če si ne bi postavil cilja, da mi blog postane dnevna zadolžitev, ga enostavno ne bi pisal, ker bi čakal, da ideje padejo v možgane in kasneje na vaše ekrane. Sčasoma bi pisal vedno redkeje. Glasbenik, ki ga izjemno cenim, Jack White,* je v odličnem dokumentarcu Under great white northern lights razložil svojo logiko glede kreativnosti. Spomnim se, da me je precej presenetila in mi odprla novo dimenzijo razmišljanja. Dejal je nekaj v smislu, da je potrebno za kreativnost/inspiracijo garati in se nekako siliti v delo.

Na njegovem primeru - rekel je, da najame studio, kar ga prisli v to, da posname nekaj komadov. Čisto možno je, je rekel, da komad ni dober, ampak ima vsaj neki posnetek, ki ga v primeru, da bi čakal, da ga zadane kreativnost ali inspiracija, ne bi imel.

Isto je s tem blogom. Mislim, da so vsi geniji našega časa prekleto veliko garali. Seveda je bil čas tudi za pijačo in hobije, ampak, ko se je delalo, se je delalo resno. Zato odpade ležanje na kavču in čakanje na inspiracijo. Če želiš nekaj ustvarjati, moraš enostavno vlagati trud in trdo delati. Zase ne bi rekel, da ravno garam s tem blogom, me pa ta moment “dnevnega” pisanja sili v to, da vsak dan nekaj sproduciram. Blog mi je postal kot vsakodnevno tuširanje ali umivanje zob.

Včasih bi si želel, da bi imeli vsi ljudje takšne navade. Glede higiene.

Vesel sem, ker mi je v bistvu z blogom uspelo to, kar mi ni na drugih področjih. Lahko bi vsak dan bral najmanj pol ure. Lahko bi vsak dan posvetil eno uro nemščini. In tako dalje. Očitno mi je najlažje pisati. Nabijalec. Vedno bil nabijalec.

Tako to gre. Če želite nekaj ustvariti, se je potrebno siliti v to. Nima pa smisla začeti ustvarjati na področju, ki vas v bistvu ne pritegne popolnoma.

*to me vedno jebe - a sta vejici pravilno postavljeni?