No, spet neke bombe. To ni vredu.
Danes je bil v Berlinu tako vroč dan, da sem švical v pulovru. V bistvu me je delo za faks tako izmozgalo, da imam čisto prazno bučo in ne vem kaj bi napisal.
Zato objavljam le kafe mašin iz Prenzlauer Berga, izjemno lepo stanovanje, oče od K je iz Slovenije, ona pa ne zna slovensko in bi se rada naučila. Ampak je tečaj ob neugodnih urah, skoraj sem že kupil njen mini slovar. Hm. Prvič sem v rokah držal tudi knjigo za učenje slovenskega jezika, precej nenavadno, o teoriji slovenščine nimam pojma. Odvisnik, levi ujemalni prilastek.
Vem, kaj je stavek. Tole je stavek. Tole pa je poved, ker ima v sebi dva glagola. Ob takih izjavah vedno reskiram, da me bo kdo razkrinkal. Enkrat smo pri angleščini v srednji šoli napisali peticijo za uporabo štirih časov, češ da se potrebujejo samo štirje. Mislili smo si, da smo ne vem kakšni carji. Jao.
V Prenzlu smo se potem (včeraj) šli “Kdo sem?”, ker ne znam dovolj nemško za Activity.
Enkrat sem bil Barney Stinson, drugič pa Oliver Kahn. L sem na čelo nalimal “Aristotle”. Deležen sem bil odobravanja.
Evo, pa še slika. Kafe je pa super dober.
