Predpostavljam, da ste to vprašanje do sedaj v življenju slišali že vsi. Nekakšna posebna psihologija vlaga v zdravniških čakalnicah - nekateri trkajo na vrata, potem pa jim je malo nerodno kako se premikajo čez vrsto. Nekateri se nekaj opravičujejo, češ samo nekaj dvignem, nekaterim se pa gladko jebe za ostale ljudi v stiski.
Posebna tema so pozdravi: sam ob prihodu redko pozdravim. Zato izpadem arogantno, kar verjetno nekak paše na moj resni fris.
Odzdravim vedno. Reakcija je vedno lažja kot akcija. Zato vedno več ljudi kida drek, kot pa jih serje.
Samo takole, mimogrede: zadnjič so bile neke replike na teze o fotogeničnosti, ki jih bom neusmiljeno zatrl v prihodnjih dneh.
Če se vrnem k temi … skratka, bil sem šibak in bolehen mladenič oziroma froc - rade so se me lotevale angine. Tudi motorično nisem bil med najbolj spretnimi, ampak si nikdar nisem delal kakšnih utvar, da sem športnik. Mislim, da sem o tem nekdaj že pisal.
No, in ker sem bil bol šibak sem bil recimo trikrat na leto pri dohtarju. In ker so bili to časi šolskih ekskurzij sem seveda kot vsi osnovnošolci pri “Pod Javornikom” naročal sendviče s posebno, kakšne tri do štiri šnite v žemlji, nisem imel pretirano rad debelih plasti salame v sendvičih, že takrat sem bil skromne sorte. Pa kakšni smokiji, Cockta pa Mars za zraven.
Iz teh časov mi je ostal ta vonj v avtobusu, ko so v eni fazi vsi odpirali nahrbtnike, vedno pa se je našel vsaj en, ki je kozlal kot vidra.
In potem pride človek v čakalnico in stoji tam pred vrati in vpraša: “A so na malci?” preden potrka. In potem si jaz predstavljam, kako dohtarji v neki fazi odprejo neke torbe in iz njih vlečejo sendviče s posebno in Mars, ker so malo starejši je v sendviču tudi kakšna kumarca in sir, mogoče celo ementaler.
In potem mažejo sendviče s posebno, medtem ko mi čakamo v čakalnici in govorimo: “Ja, ob 10.00 je malca.”