6. februar 2012, tonzilektomija ali tonzilektomija is the best ektomija
Na današnji dan 2012 so mi v lokalni anasteziji vzeli mandlje. Neverjetne scene, ki jih je skoraj nemogoče opisati. Ok, sedim pred vami:
“No, in pričakoval sem, da bom ležal kot pri šintarju, pa so me posedli kar na skoraj navaden stol. Kirurginja, zelo lepa ženska, mi je namenila nekaj vljudnostnih fraz. Če bi me ne bilo malo strah, bi ji verjetno kar rekel, da je simpatična. Potem mi je razložila potek posega, bla bla. Sedel sem vzravnano, brez kakšne naprave, samo aaaaaaaa. Grlo mi je pošpricala z nekim anestetikom, da bi se znebili tistega efekta, ko si pijani človek s prstom pomaga do boljših časov. V dvorani sta bili še dve sestri in študentka sestra-pripravnica, ki je vprašala, če lahko gleda, ker da tonzilektomije še ni videla. Lepa ženska mi je rekla, da me bo v globjih plasteh verjetno bolelo, ker sem imel pač tako kvalitetne tonzile.”
Ah, zagotovo ne bi govoril tako, poskusimo drugače.
“Pol me pikne z neverjetno dolgo inekcijo v mandle in malo počakamo, pa začne. In pol mi začne z neko pripravo, zgledala je ko žlička za kafe, čohat mandl, mislim, da levi. Še prej ga je z drugo pripravo potegnila stran, da je malo odstopil od stene. In pol se matra tam, pa js mam drgač ful visok prag bolečine se mi zdi, ampak sem malo zajamral. Da mi še inekcije, ampak bol zarat mojga filinga, ker je kr nadaljevala. Vse je blo tiho, ponavadi so dohtarji gobčni, ko delajo te rutinske zadeve. Uno študentko sm v eni fazi videl kako se kremži, čeprav nism mel špegl. Dohtarji se ponavadi ne kremžijo ali pa klejejo. Predstavli si, da dohtar reče, marš v pizdo, kaj je zdele tole. Človeka bi postalo strah.
Precej me je bolelo, una se še kr matra, zdaj že vidim, da ni vse kot mora bit. Pol čez neki cajta, ko kar fejst štora, reče končno, potegne mandl vn, meni pa začne zmanjkovat slike, taka sivina se mi je začela delat pred očmi, rečem da mi zmanjkuje slike. Pogledat hoče moj pritisk in pulz, pa se izkaže, da so mi pozabli dat na prst uni merilc. Mokro in hladno švicam, občutek mam, da izgubljam zavest. Hitro podrejo stol, dohtarca reče naj dvignem roke in pumpam pesti, odprejo okna in mi dajejo obkladke in pol nekak pridem k sebi.
Na srečo nisem padel v nezavest, in pol začnejo z drugim mandlom, tt je šel lažje, ker so se začele sestre pogovarjat z dohtarco in to, mogoče malo tudi zato, da bi mene pomirile, to pa res znajo na ORLju v LJ. Vsi smo bili veseli, da je neprilika mimo. Na koncu mi da v usta dvojne škarje s tamponi in sedim tam en cajt ves en švicen z dvema škarjama (jebeš sklone) iz ust, neverjeten prizor. Pol me odpeljejo v sobo, protibolečinsko v žilo in nato pljuvam kri kakšnih 6-8 ur, cel dan mirno ležim, noč pretrpim, sestra pravi pij pij tekočine, mene pa noro boli vsak požirk. Najhujša angina ever krat 10.
Dohtarca mi predpiše tudi svečko, ki mi jo proti večeru vstavi mlada sestra. Neverjetno. Potem grem naslednji dan domov in kakšnih 10 dni komaj jem, jem tut konjske pejnkilerje, hvalabogu, da mi jih je splošna dohtarca predpisala.”
No, če imate čez dva tedna operacijo se vam iskreno opravičujem, kaj pa guglate okrog, včasih je bolje, da česa ne veš. Kot lahko sklepate, vam priporočam splošno anastezijo. Ampak ja, moji mandlji so bili zelo kvalitetni, zato je bil to mogoče kakšen faktor. Včasih pa je za takšne zgodbe fajn tudi potrpeti, tako da le pogumno.