12⁄36 je ena tretjina

V tem težko pridelanem vikendu sem tretjino časa preživel kot sopotnik v avtu. In ko si toliko na cesti, imaš časa za razmislek.

Fura v Berlin je bila precej slaba - dva mlajša fanta, jaz in bica. Bica ni spregovorila besede, mlajša fanta - prijatelja na poti v Berlin pa sta govorila precej. Vendar med sabo.

Razmišljal sem, da ni za zaupati resnih stvari moškim, ki nosijo šilt kape na čuden način. Recimo tako na pol glave. Človek dobi občutek, da so iz kakšne risanke. Pomislite, da bi vaš kirurg nosil šilt kapo na pol glave. Nekje zdaj sem pomislil tudi na tiste moške, ki imajo veliko las in potem nosijo klasične kape nekak čez, da jim veliko las gleda ven. To je današnja moda. Ampak, gre tem ljudem zaupati? Verjetno nekaterim, a redkim.

Drug tip moškega, ki mu ni za zaupati, so tisti moški, ki po nemškem avtobanu vozijo dvesto z eno roko na volanu. Takšnim ljudem ni za zaupati iz povsem praktičnih razlogov.

Fura iz Berlina je bila boljša. Ampak vseeno, ali gre zaupati moškim, ki v mokrih razmerah pristiskajo do 160? Kaj pa vem.

Potem sta nekje vmes še moja cimra. Kitajec in Ganec. Ali gre zaupati Kitajcu, da bo temeljito spucal kuhinjo? Mislim, da ne. Razlagam in razlagam, kima in kima, a na koncu se mi zdi, da mu še vedno ni nič jasno. Rečem mu, a boš mel tole mizo (Ikea za 5e, črne barve). Ja, danke. Oddide v sobo, brez da bi odnesel mizo. In ja, res je, nosi šilt kapo na pol glave.

Vse bo uredil Ganec, njemu gre zaupati. Vseeno bo še pestro. Hišnik mi je na mizi pustil seznam, kaj vse je potrebno urediti. Bomo videli.

V nemščini sem prekleto dolgočasna oseba. Zato sem tudi tiho ždel na zadnjem sedežu in razmišljal. Tudi o tem, kdaj hudiča bomo že stali, ker me tišči scat.